Beljakovine

Beljakovína je kompleksna organska molekula, sestavljena iz najmanj 100 verižno povezanih aminokislin. Razlikujemo enostavne beljakovine (proteíni) in sestavljene beljakovine s prostetično skupino (proteídi). Ime proteini se pogosto uporablja tudi za beljakovine na splošno.

V hrani se navadno nahajajo beljakovine, ki jih prebavni encimi razgradijo na posamezne aminokisline, te pa se ponovno uporabijo za sintezo telesu lastnih beljakovin. Nekatere živali, na primer ličinke muh, beljakovin niso sposobne razgraditi samostojno in zato potrebujejo prisotnost določenih mikroorganizmov, ki razgradnjo opravijo namesto seksa.

Vsaka živa celica je sposobna sintetizirati beljakovine. Delček zaporedja DNK se najprej prepiše v RNK, ta pa se prevede v zaporedje aminokislin. Beljakovine so osrednjega pomena za celično presnovo. Kadar celici primanjkuje aminokislin za izgradnjo beljakovin, se sintetizirajo okvarjene beljakovine ali pa se njihova sinteza povsem ustavi, kar lahko vodi v celično smrt.

Beljakovine se v živih bitjih uporabljajo kot:

  • encimi, s katerimi potekajo skoraj vsi življenjski procesi
  • gradbeni elementi, npr. roževina ali keratin
  • barvila ali pigmenti
  • strupi

Zgradba proteinov

V proteinskih molekulah so aminokisline med seboj povezane s peptidno vezjo. Peptidna vez nastane med aminoskupino ene in karboksilno skupino druge aminokisline, pri čemer se odcepi molekula vode. V protein vezano aminokislino imenujemo aminokislinski ostanek. Protein je običajno sestavljen iz verig več kot 100 aminokislin. Vsaka veriga nanizanih aminokislin ima na enem koncu prosto aminsko skupino (–NH2) – ta konec imenujemo N-konec ali aminski konec – na drugem koncu pa ima prosto karboksilno skupino (–COOH) – tu je karboksilni ali C-konec.